Učenje prečne flavte

Prečna flavta je pihalni inštrument.

Prečna flavta se je razvila iz preprostih piščali. Arheološke izkopanine pričajo, da so jih uporabljali že v prazgodovini. Skozi tisočletja se je spreminjala. Dobivala je nove oblike in imena. Tako se je iz preproste pastirske piščali razvila v sodoben inštrument, narejen iz plemenitih kovin – srebra, zlata ali platine. Svoje ime je dobila iz staroprovansalske besede “flaut”. V 14. stol. je v zapisih prvi; omenjena prečna flavta “flavto traverso”. Za 18. stol. lahko rečemo, da je zlata doba flavte. V baroku se je uveljavila kot solistični in orkestrski inštrument.

Veliki glasbeni ustvarjalci te dobe (J. S. Bach, Händel, Telemann) so dali flavti zelo pomembno literaturo. V 19. stol. so se zgodile bistvene spremembe v konstrukciji flavte s sistemom zaklopk, ki ga je leta 1832 uvedel Theobald Boehm (1794-1881). Temu velikemu flavtistu in genialnemu izdelovalcu flavt gre zasluga za današnjo obliko flavte z zaklopkami.

Flavta je zaradi specifičnega tona in izjemnih tehničnih zmogljivosti priljubljen solistični in orkestrski inštrument. Družino flavt sestavljajo: piccolo, flavta, alt flavta, bas flavta, kontrabas flavta, subkontrabas flavta in flavta d/amore.

Za igranje na prečno flavto se priporoča, da ima učenec končana vsaj 2 razreda kljunaste flavte. Od 9. leta dalje lahko nadaljuje s prečno flavto.