Učenje trobente

Zvok trobente je spremljal zgodovino človeštva skozi vsa stoletja.

Trobenta je kovinsko glasbilo, po tonskem obsegu najvišje iz skupine trobil. Sestavljena je iz cilindrične cevi, ki je vodena vzporedno v dveh zavojih in se zaključuje z lijakastim odmevnikom; in iz kotlastega ustnika. Današnja kromatična trobenta ima tri ventile.

Omemba trobente sega v biblični čas, njen zvok je spremljal zgodovino človeštva skozi vsa stoletja. Naj si bodo trobente Jeriha ali egipčanske, kar pričata dve iz Tutankamonovih časov. Uporabljali so jih Asirci in židje, pri antičnih narodih se uporabljajo kot ritualni ali ritmčni inštrumenti. V srednjem veku zasledimo trobento v Pesmi o Rolandu (zgodnje 12. stol.). V baroku zablesti z glasbo, ki so jo pisali zanjo J. S. Bach., G. F. Haendel, G. P. Teleman. Haydn ji je posvetil znameniti koncert v obdobju klasike, sledi mu J. N. Hummel. V 19. stoletju je z iznajdbo ventilov možno igranje kromatike in s tem trobenta potrdi svojo zvočnost.

Veliki mojstri glasbe so ji posvečali vedno več pozornosti in jo enakovredno z drugimi inštrumenti uvrščali v svoje partiture. Med prvimi so bili Meyerber, Berlioz in Wagner. Igranje pa postaja vedno bolj virtuozno in vrhunsko. Mirno se lahko pomeri s pihali in godali v orkestru.

Virtuozi, kot so M. Andre, H. Handerberger, L. Armstrong, so vplivali na razširjenost po celem svetu, igrati nanjo pa je mogoče tako rekoč vse – od klasike do jazza in moderne glasbe. Občutiti in zaigrati v stilu, ki mu pripada, postavlja trobentačem vedno nove in kompleksnejše naloge.

Glasbenika, ki igra na ta instrument, imenujemo trobentar (včasih tudi trobentač).

Primerna starost za učenje trobente tenorja je 7 let, pogoj so stalni sprednji zobje.

Za otroke do 11. leta so primernejše trobente in krilnice, starejši pa se lahko priučijo ostalih trobil (pozavne ali baritona).