Učenje pozavne

Pozavno, ki spada med najstarejša glasbila, imenujemo tudi trombon.

Pozavna (tudi trombon) je aerofono glasbilo iz skupine trobil. Slovenci smo ime pozavna prevzeli iznemškega jezika (Posaune), sicer pa naziv instrumenta trombon prihaja iz italijanščine (tromba =trobenta + “one” = trombone; kar pomeni – velika trobenta). Pozavne so trobentam sorodna družina, ker imajo cilindrično, dvakrat prepognjeno cev in ustnik, ki je po obliki enak trobentinemu, vendar večji. V orkesterski partituri se nahajajo med trobento (višjim) in tubo (nižjim trobilnim instrumentom). Naziv glasbenika, ki izvaja glasbo na ta instrument, je pozavnist.

Pozavna izvira iz Azije in spada med najstarejše inštrumente nasploh. Dokazano je, da je pratip obstajal že v predzgodovinski dobi. Hebrejci so ga imenovali hazozeroth, Indusi karana in Rimljani bucina oz. tuba directa. V tem času se je uporabljala za religiozne namene in v vojnih svečanostih. Domovina sodobne pozavne je Italija in Nemčija. To dokazujeta obe imeni: trombone po italijansko pomeni velika tuba in pozavna izvira iz spreminjanja staronemškega imena za trobento: busine, busune, busaune, posaune.

S svojim genialno preprostim mehanizmom na poteg se zdi, da so jo do zdajšnje oblike razvili že v 15. stol. ali že prej. Prvi dokazi o obstoju srednjeveške, nato renesančne pozavne so tam nekje iz l. 1460. Nastala je iz trobente, na kakršno so igrali potujoči glasbeniki minstreli, in hitro našla prostor v cerkveni glasbi, saj je s svojo zvonkostjo bila zanjo zelo primerna.

Vrh je glasba za pozavno dosegla okrog leta 1600 v Benetkah v čudovitih canzonah, ki jih je za cerkev sv. Marka pisal Giovanni Gabrieli. Danes so še v uporabi altovska, tenorska in basovska pozavna: tu in tam tudi kontrabasovska pozavna.

Primerna starost za učenje pozavne je od 11 let dalje.