Klasična kitara
Ali veš, da so kitare poznali še pred 5000 leti? Skozi vsa ta leta je veljala za izredno priljubljeno glasbilo, ki se je ves ta čas še dodatno razvijali in izboljševali. Danes je precej drugačna od kitare, kakršne so poznali nekoč. Se pa še vedno ogromno ljudi odloča naučiti se igrati nanjo, zato se tudi v naši glasbeni šoli lahko vpišeš na pouk klasične kitare.
Poznamo več vrst kitar, in sicer klasične, akustične, električno, elektroakustični in električne bas kitare. Prav klasične kitare pa predstavljajo neko osnovo vrsto, ki jo slišimo kot solistični instrument, pa tudi v manjših glasbenih skupinah in velikih orkestrih. Kitaro lahko vzameš s seboj na morje in zabrenkaš na plaži, si z njo krajšaš dolge zimske večere ali poskrbiš za poletno romantiko na vrtu.
Glavna značilnost klasičnih kitar je morda ta, da so nekoliko manjše od akustičnih kitar, prav tako pa nimajo ojačenega vratu. Imajo pa širši vrat in posledično bolj razmaknjene strune, tako da začetnik s prsti lažje osvoji osnove igranja in prstnega reda. Klasična kitara ima najlonske strune, ki so še zlasti primerne za začetnike saj so mehkejše kot kovinske strune.
Med igranjem na klasično kitaro lahko stojiš ali pa sediš. V tem primeru si lahko pomagaš s pručko, na katero nasloniš nogo, da je kitara rahlo privzdignjena.
Klasična kitara je lahko uglašena na različne načine, cilj določene uglasitve pa je, da se lahko prijema akorde in igra lestvice s čim manj premiki roke in prstov po vratu kitare. Najpogostejša uglasitev pa je tako imenovana EADGHE. Toni in frekvence strun so predstavljenih v tabulaturah (notnih napisih za kitariste), pri čemer je prva struna tista, ki zveni najvišje in šesta tista, ki zveni najnižje. Strune so razporejene v intervalih čiste kvarte, le med drugo in tretjo struno je velika terca. Pogoste so tudi odprte uglasitve, pri katerih so strune uglašene na določen akord, največkrat D ali G. Te so zelo uporabne za igranje drsne ali slide tehnike igranja.
