Emil Adamič

Vir slike: Wikipedija

Emil Adamič, slovenski skladatelj, dirigent, publicist in kritik, se je rodil 25. decembra 1877, na Dobrovi pri Ljubljani. Na konservatoriju v Trstu je študiral glasbo in nato leta 1897 maturiral na učiteljišču. Služboval je v različnih krajih, in sicer je do leta 1903 učiteljeval v Toplicah pri Zagorju ob Savi, do leta 1911 v Kamniku in nato od leta 1911 naprej na zasebni deški ljudski šoli v Trstu. Med vojno se je zatekel na Poljsko, v Ostravo, kjer se je lotil še tečaja za pouk petja in ga tudi dokončal.

Leta 1915 je postal vojni ujetnik v Taškentu, kjer je deloval kot risar, pevovodja, poučeval je glasbeno teorijo na rusko-tatarsko-kirgiškem učiteljišču, na tamkajšnjem konservatoriju pa je postal tudi ravnatelj. Kasneje je postal še soupravitelj taškentske opere. Ko se je vrnil nazaj domov je deloval kot učitelj petja na orglarski šoli Cecilijinega društva v Ljubljani, kot poročevalec za koncerte in opero v ljubljanskih dnevnikih ter kot profesor. Učil je petje na poljanski gimnaziji.

Zbirka njegovih del vsebuje več kot 1000 naslovov. Njegova glasba stilno prehaja od romantike in neoromantike k impresionizmu in celo ekspresionizmu. Njegovo obširno biografijo z družinskim rodovnikom je napisal skladatelj Lucijan Marija Škerjanc. Pomembno pa je omeniti, da je bil  Emil stric skladatelja Bojana Adamiča.

Med najbolj znana dela Emila Adamiča uvrščamo:

• orkestralna: Otroška suita, 1913; Tatarska suita, 1920; Potrkan ples, scherzo za veliki orkester, 1922; Iz moje mladosti, suita za veliki orkester, 1922; Preludio di una commedia, za dve flavti, dve oboi, dva klarineta, dva fagota, dva roga, dve trobenti, dve pozavni in tolkala in godala, 1912;
• skladbe za godalni orkester: Ljubljanski akvareli, suita, 1925; Pozabljen ples, 1934; Sanjarija; Gavota in Pastorale, 1926; Tri turkestanske ljubavne pesmi, 1917; Otroška suita; Koroška suita, 1936; Gosji ples; Iz prošlih dni, 1906;
• dramska: Na kmečki svatbi; Sirota Jerica, 1929; Vaška romantika, 1911; Slepa ljubezen, 1908; Princeska in pastirček, 1930; Testament, 1906; Blagovestnikoma sv. Cirilu in Metodu;
• vokalna: Vasovalec, Zdravica, Vragova nevesta, Smrt carja Samuela, Svatovske pesmi, V snegu, Od mrtve deklice, Završki fantje.

Napisal je tudi več samospevov, kot so na primer: Pa ne pojdem prek poljan, Kot iz tihe, zabljene kapele, Nočne pesmi in številne druge. Priredil je tudi mnogo slovenskih ljudskih pesmi.

Emil Adamič je umrl 6. decembra 1936 v Ljubljani.